Sobota v Mercatorju

Že dolgo nič napisanega! z veseljem pa pišem v svoj ta pravi, papirnati dnevnik... tam strani kar bežijo in se listajo in nizajo v lep vrstni red tega, čemur pravim svoje življenje! vedno bolj všeč mi je ta čas, ki prihaja... že od nekdaj vem, da je pomlad čisto nora name, da ob večerih ne vem za noben dober razlog, ki me obdrži doma, pa tudi če gre za najljubšo knjigo (mah, ne... ta bi morda celo bila res edina, ki bi me prilepila na jabooza).

za mano je lep dan v Mercatorju... moj kreativni jaz si želi, da bi počela kaj bolj zanimivega od stanja za pultom s tajsko hrano in pogovarjanja z ljudmi, ki si z veseljem vzamejo minutko ali dve med nakupom. na srečo je tu še moj nekreativni jaz, ki je s tem delom zelo zadovoljen! z veseljem dvigne moje telo zjutraj iz postelje v še en dan, ki ne bo zahteven, dan v katerem ne bo velikih odgovornosti in prisiljeno utrujenih pogovorov in razglabljanj z ljudmi s katerimi si včasih delim kak teden ali dva. ta Jaz prav z veseljem sodeluje pri takih projektih in si da duška... ko stojim sredi nakupovalnega središča s slabo vestjo "saj vendar nič ne delam, pa dobim denar?!" a ni to en lep občutek?! za spremembo... ne za do konca življenja :-)

všeč mi je občutek, da imam rada ljudi in da me oni tudi radi oplazijo s kakšnim prijetnim izrazom na obrazu. in teh je v Mercatorju veliko! čeprav je njihova reklama nekaj podobnega: "najboljši sosed se vam smehlja, ko vas drugi samo (brez nasmeha)obirajo!" so prijetnosti tam čisto spontane (in spontane so! za take reči imam nos). v skladišču, ob izhodu v trgovino, v trgovini,... vlada neka taka solidarnost! ne vem, če mogoče ne tista: "če smo v dreku, smo vsaj skupaj v njem!" in ko se mimo škatel s hrano in mamljivih vonjav po čokolešniku in ostalih dobrotah, ki spominjajo na shrambo (špajzo) moje babice prebijam do magičnih dvižnih vrat, tu in tam uzrem v rdečo opremljeno postavo, ki šteje, zapisuje, premika škatle in brska po zalogi hipermarketa. še iznad nepreglednih seznamov čudnih številk in redkih črk, se tu in tam zabliska prav poseben žar, ki mu običajno sledi nasmešek. kot da je na tistih polah listov zapisana velika skrivnost sveta! in kovinska vrata na koncu skladišča se odpirajo z ogromnim črnim gumbom na katerega je potrebno s celo roko močno pritisniti (ker je tako gromozanski). ta gumb je kot en velik hrošč, ki ga je nekdo pozabil sneti ko je končal s šihtom. ampak ta hrošč odpira čisto nov svet! tam je polno bleščečih luči, pisanih barv in postanih vonjav (kako drugače od drobovja trgovine za vrati!). "zunaj" se konča vse pristno! ljudje postanejo narejeni in nekako v krču letajo okoli z nakupovalnimi listki, prodajalke se utrujeno sklanjajo čez pulte tja v notranjost hladilnih vitrin po klobase ali kruh (a še vedno nosijo prijetne obraze!), izdelki pa, tako zelo pristni tam zadaj, tukaj postanejo prava mala paša za oči! kot da to sploh niso enake stvari, se ven iz kartona tukaj postavijo na police in lepo mično nastavijo... in kričijo po pozornosti! se mi zdi, kot da bi tiste omake, piškoti, sokovi, oreščki, in vse kar je podobnega, obstajalo za tistih nekaj dni, ki jih preživijo na prostem... dokler ne pristanejo v kakšnem domu, lepo varno pospravljeni v omaro in s tem hudo degradirani v temo in osamo shrambe! v tem je sodobna trgovina prav podobna Canettijevemu suku (bazarju) v Marakešu!

že od nekdaj imam zelo rada mleko in jogurte in maslo, pa sirne namaze in jajca... ampak, če bi se dalo, bi si za nakupe te robe najraje omislila "nakupovalno pomočnico". to bi bila res dobra poslovna ideja,... da tik pred začetek "hladne sekcije" postaviš svoj štant, se lepo opremiš v zimska oblačila, si nadeneš rokavice, ter ta tople smučarske štumfe in čakaš na nakupovalko (kot sem jaz), ki priskaklja v poletnih sandalcih in lahki svileni obleki (mislim, da bi se ta poklic najbolj splačal prav poleti). iz njenega obraza prebereš obup, ko se svilena oblekica v višini ramen nekako zgrbanči sama vase, ustnice pa od mraza pomodrijo. in takrat veš, da je prišel trenutek, ko največ zaleže tvoja zimska oprema! z zelo galantnim korakom (še najbolje bi bilo, da bi bil "nakupovalni pomočnik" sicer mlad, zelo čeden in lepo grajen moški) se podaš (z nakupovalnim listkom v roki) reševat damino zdravje. ah, za taka herojstva bi dame plačevale... še posebej poleti, ko je obleka res lahna in sandalci res zelo odprti! ... a smo prisiljeni biti heroji kar sami! včasih ne pozabim s seboj vzeti vsaj kakšne pašmine (rute), da se vanjo toplo zavijem in zbezljam do tiste police, kjer me čaka rastlinska smetana, naslednje kjer je na polici poravnan vanilijev puding in zadnje, ki samo zame čuva sveža domača jajca... in brž ven, na toplo!

ko sem trgovino prečesala po dolgem in po čez, se zadosti dolgo pomudila pred "kritičnimi" policami od katerih ponavadi iščem kak navdih za spremembo prehranjevalnih navad, pa potem ne dobim nobenega, ponavadi obupano pogledujem proti samopostrežni blagajni. preden smo jih lahko začeli uporabljati, sem se pač postavila v najbližjo vrsto ali v tisto, ki je izgledala najbolj obetavno kratka, zdaj pa s strahom oprezam izza vogala polic, kdaj se bo izpraznil z rdečo označen prostorček pred piskajočimi ekrani. in preden se izprazni, še malo pogledam naokoli po policah, v voziček nežno spustim še eno penečo kopel za zvečer in plastenko najboljše, najbolj čiste in najbolj zdrave najbolj naravne izvirske vode. v bistvu v tistih minutah opravim najbolj nepotrebne nakupe, zato se mi zdi da se trgovini res splača še malo dodatno upočasniti cel sistem samo-nakupovanja! ampak, ko pridem na vrsto v tisti mali presledek med enim in drugim navalom, si dam duška! ko bom dokončno obupala nad promocijo tajske hrane, bom mogoče lahko napredovala do blagajničarke! in to ljubezen do piskanja in rokovanja z "artikli" imam že od malega, ko mi je (zdaj druga, ne tista s špajzo!) babica kupila skoraj ta pravo blagajno... ki je tudi piskala, ko si pokasiral denar in najbrž je zato v meni ostala povezava med piskanjem in denarjem! piska = denar. zato imam zelo rada samopostrežne terminale! ker se lahko delam, da sem za nekaj minut tudi jaz veliki Mag cen in popustov in skrbnih zlaganj v vrečko in (kar je najbolje) potegov črtnih kod preko rdečega laserja! sicer pa se mi zdi, da bi se mogoče znalo zgoditi da bi res kdaj uresničila tudi te sanje... glede na recesijo in vse!

vrečke ubogljivo vzamem iz tehtnice, ko me že drugič z jasnim hladnim glasom na to opozori posneta gospa (včasih jo naštimam na italijanski jezik... da malo "vadim" tuje jezike) in potešena odidem v realnost brez popustov in živih barv... tja, kjer so stiske bolj nadležne od hitenja po mrazu hladilnikov za mlečne izdelke!

In ko zdaj premišljujem, se mi zdi, da Mercator vseeno raje zapuščam pri službenem izhodu... je šok ob "pristanku na realna tla" manj boleč!

Zaljubljena

Obožujem zvok praskanja nalivnika po papirju... čeprav ga včasih zamenjam za tipkovnico, ali pa preglasim z glasbo (redko), je to zvok ki me spremlja že od nekdaj. Zadnje čase sem se spet zaljubila v star, dober nalivnik, prej so bila različna obdobja- od obdobja Pelikan, do obdobja Pilot, pa obdobje Parker (a so res vsa pisala na P?)... očitno pa je najdlje trajalo obdobje Pilot (ki traja še danes).

Tudi glede papirja sem precej izbirčna. Zaradi fanatične ljubezni mojega očeta in babice, sem tudi jaz najbolj navdušena nad takimi in drugačnimi papirji, pisali, pripomočki in zadevami, ki jih nikoli ne bom potrebovala za pisanje, pa se mi zdijo vseeno tako skrivnostno magične, da sem jih enostavno morala imeti! obožujem vse, kar "diši" po malih, lušnih vzorčkih, klasičnih pisalih nenavadnih lepot, dišečih kuvertah in ličnih nalepkah, papirjih z vodnim ali brez žiga, takih in drugačnih samolepilnih lističev za označevanje strani... Kdo ve, če bi tudi brez tega še pisala v svoje "bukle" kot imenujem svoje dnevnike!?

Sovražim pa tiste poceni (ki že izgledajo poceni) papirje, pod katerimi pisalo samo še zapraska skozi napisano in se črke preteklosti nemarno bočijo še na drugi strani prihodnosti! tak papir bi raje uporabila za podkurit, kot za zapiske kakršnihkoli vsebin! In tako kot sovražim take papirje, je podobno s pisali, ki samodejno vlečejo črte in iz tiskanih črk skušajo izvabiti pisane!

Vreme dogaja

Kormorani, ki ponavadi potujejo le kadar je ogromno vode, so iz Pomurja pripotovali na Idrijsko :-) svašta!

Domov, domovanje!

Jutri navsezgodaj odhajam na pot. Tako, ta pravo- ne le v "blogerske vode". in se preveč ne vselim potovanja! ni me sicer strah letenja (hvala bogu, vsaj za to), ni me tudi ne strah nove dežele, niti ne ljudi ki bodo z mano delili to izkušnjo... pravzaprav me sploh ni strah, ampak mi je neprijetno in spet enkrat se v meni vzbuja znani občutek zapuščanja doma. saj vem, da se dandanes ljudje prav veselijo, da lahko zapustijo dom in se "odklopijo", meni pa je teh odklopov dovolj in sem jih sita, še posebej ker imam vsakič občutek, kot da potujem stran in tukaj puščam sebe in grem v neznani svet (čeprav sem tam bila že tolikokrat, da sem že praktično doma).

To je baje značilno za vse nas, ki smo že zelo zgodaj v otroštvu izgubili dom... in jaz sem ga izgubila in potem izgubljala še velikokrat v življenju (da bi se le že enkrat končno resno zavzela za ta občutek). izgubiti dom ni enostavna zadeva in moje stene in tla in vrata od doma postanejo zelo žalostni ko grem! takrat se v njih nekaj prelomi in ostanejo sami s sabo in jaz... jaz pa se posvečam drugim stenam, vratom in tlem. ampak v resnici jih še zelo dolgo ne zapustim v celoti. v mislih, sanjah, hrepenenjih, se vračam v staro zavetje, v "staro sebe" in od tam jemljem moč za te nove stanovanjske elemente, ki me obdajajo v drugem stanovanju, ki mu zdaj rečem dom! počasi (včasih je trajalo tedne, včasih le dneve, no le dneve skoraj nikoli... in dlje ko živim na tem svetu, dlje traja) ... počasi pa le uspem napolniti to prostorskost s sabo! z veliko truda, ali pa le popuščanja in odpuščanja starih navad, se začnem najprej počutiti ne tako grozno, potem celo že kdaj globoko zavzdihnem, ko za sabo zaklenem vrata zunanjega sveta, in nazadnje se veselim ponovnega srečanja s svojo posteljo, svojo omaro in s sabo, tako kot sem v resnici!

Vse te faze se, ob odhodih kot je tale jutri, nikoli ne zvrstijo v popolnem zaporedju! tukaj pridem le do prve, mogoče druge faze. prva v tem primeru je odhajanje in občutek, da vse moje življenje kot ga poznam, da jaz sama, odhajam od oziroma iz sebe. in občutek je temu primerno grozen in nepopisno zmeden! in tudi do druge faze še pridem, ko se zbujam v novih sobah, ko živim iz nahrbtnika, se mi včasih ko za sabo zaprem vrata, odvali kamen od srca in se že skoraj po domače sprostim! naprej od tod pa ne pridem (in tudi nočem).

Nekoč nazaj, sem (v enem od mnogih pobegov/ oziroma svojih "stranpoti") zapustila dom in se mirno poslovila od tega mesta, teh gričev v okolici, teh polj in teh domačnih ljudi, vesela, da mi ne bo potrebno več videvati bolečin mojega otroštva in neotroštva, sem v sebi sklenila, da je to - to. ta odhod naj bi bil zadnji (v moji karieri) in poglavje domovina se je s tem zaključilo in zaprlo. he he he... pa ni bilo tako enostavno! prvič to, da se poglavje kar ni hotelo zaključiti, da je zadnja pika zadnjega odstavka prav neskromno odskakovala in se zmuznila vsem naporom, da bi jo namestila na njeno mesto! pa ne le pika... tudi vse drugo se je zlivalo in se nekako vleklo naprej in naprej! na koncu sem se morala sprijazniti, da stvar ni zaključena in se vrniti nazaj v izhodišče!

V tem življenju tukaj, me je Vesolje (ali kdo že) velikokrat presenetilo s tem, da se nobena moja življenjska lekcija ni opravila mimo in brez mene! (to je malo nepošteno... lahko bi se vsaj kakšna ;-) Skozi vse sem morala iti, še huje... skozi vse te lekcije svojega bivanja sem šla zavedno in z veliko mero prepričanja, da je druga pot zame nemogoča in upanja, da bodo vsaj moji otroci nekoč imeli kaj od vsega tega mojega iskanja. (to je bilo v času, ko sem še pomalo verjela, da lahko kakšno od svojih spoznanj nekako nalepiš na zavedanje tistih, ki jih ljubiš in jim zato nikoli v življenu ne bo potrebno trpeti podobnih izkušenj). ne vem, no kako je s tem! verjamem pa nekje v sebi še vedno v to, da otroci nadaljujejo pot svojih staršev in torej, če starš pusti neko zelo pomembno poglavje svojega življenja neizpeto, nedokončano, bo otrok prej ali slej naletel na podobno oviro... in jaz že zdaj iz vsega srca ljubim svoje otroke! (pa jih sploh še ni) ali pa je morda moja ljubezen do otrok, v bistvu ljubezen do same sebe?! ne bi bilo prvič, da bi se takole zakrinkala moja čustva... da namreč že celo življenje mislim, da delam nekaj zanje, pa v resnici to delam izključno zase... mah, ta premlevanja so brezpomenska... važno je le to, da se zavedam v kaj grem (čeprav ne vedno, kaj bom tam našla zase) in se vedno odločim, da se ne ustavim pred tem! to mi je zelo všeč pri sebi :-)

Blogu na pot...

Čudim se in čudim sodobni tehnologiji... prijatelj mi je predlagal uporabo bloga, ker te tako baje sliši ves (slovenski tokrat) svet! Sem pa izbrala svoje novo ime, ker ne želim da me berete ljudje skozi mene, ampak skozi vrstice, ki bodo skozi vas same zaživele svoje življenje. Moje je že tako živeto, vaše pa je najpomembnejše za vas.

Nimam v bistvu nobenega namena vsiljevati svojih misli (in sem zelo vesela komentarjev, takih razmišljujočih, ki bodo povedali kako mislite o tem in zakaj, če to tudi sami veste, če ne... ni panike... bomo pa mogoče skupaj kaj novega pogruntali :-).

Želim si, da bi skozi te napisane besede in pomene, zaživela moja strast- resnica. mah, to se sliši tako pretenciozno, pa ni tako mišljeno. tokrat sem se samo odločila, da nekaj od tega, kar počnem v privat, zasebnem življenju delim še z vami. To je moje večno zapisovanje misli, dogodkov (teh zapisov je vedno manj- se pač staram in obračam "na noter") in pogledov na ta hiter, včasih kaotičen, ampak zelo domač in topel svet.