Sobota v Mercatorju

Že dolgo nič napisanega! z veseljem pa pišem v svoj ta pravi, papirnati dnevnik... tam strani kar bežijo in se listajo in nizajo v lep vrstni red tega, čemur pravim svoje življenje! vedno bolj všeč mi je ta čas, ki prihaja... že od nekdaj vem, da je pomlad čisto nora name, da ob večerih ne vem za noben dober razlog, ki me obdrži doma, pa tudi če gre za najljubšo knjigo (mah, ne... ta bi morda celo bila res edina, ki bi me prilepila na jabooza).

za mano je lep dan v Mercatorju... moj kreativni jaz si želi, da bi počela kaj bolj zanimivega od stanja za pultom s tajsko hrano in pogovarjanja z ljudmi, ki si z veseljem vzamejo minutko ali dve med nakupom. na srečo je tu še moj nekreativni jaz, ki je s tem delom zelo zadovoljen! z veseljem dvigne moje telo zjutraj iz postelje v še en dan, ki ne bo zahteven, dan v katerem ne bo velikih odgovornosti in prisiljeno utrujenih pogovorov in razglabljanj z ljudmi s katerimi si včasih delim kak teden ali dva. ta Jaz prav z veseljem sodeluje pri takih projektih in si da duška... ko stojim sredi nakupovalnega središča s slabo vestjo "saj vendar nič ne delam, pa dobim denar?!" a ni to en lep občutek?! za spremembo... ne za do konca življenja :-)

všeč mi je občutek, da imam rada ljudi in da me oni tudi radi oplazijo s kakšnim prijetnim izrazom na obrazu. in teh je v Mercatorju veliko! čeprav je njihova reklama nekaj podobnega: "najboljši sosed se vam smehlja, ko vas drugi samo (brez nasmeha)obirajo!" so prijetnosti tam čisto spontane (in spontane so! za take reči imam nos). v skladišču, ob izhodu v trgovino, v trgovini,... vlada neka taka solidarnost! ne vem, če mogoče ne tista: "če smo v dreku, smo vsaj skupaj v njem!" in ko se mimo škatel s hrano in mamljivih vonjav po čokolešniku in ostalih dobrotah, ki spominjajo na shrambo (špajzo) moje babice prebijam do magičnih dvižnih vrat, tu in tam uzrem v rdečo opremljeno postavo, ki šteje, zapisuje, premika škatle in brska po zalogi hipermarketa. še iznad nepreglednih seznamov čudnih številk in redkih črk, se tu in tam zabliska prav poseben žar, ki mu običajno sledi nasmešek. kot da je na tistih polah listov zapisana velika skrivnost sveta! in kovinska vrata na koncu skladišča se odpirajo z ogromnim črnim gumbom na katerega je potrebno s celo roko močno pritisniti (ker je tako gromozanski). ta gumb je kot en velik hrošč, ki ga je nekdo pozabil sneti ko je končal s šihtom. ampak ta hrošč odpira čisto nov svet! tam je polno bleščečih luči, pisanih barv in postanih vonjav (kako drugače od drobovja trgovine za vrati!). "zunaj" se konča vse pristno! ljudje postanejo narejeni in nekako v krču letajo okoli z nakupovalnimi listki, prodajalke se utrujeno sklanjajo čez pulte tja v notranjost hladilnih vitrin po klobase ali kruh (a še vedno nosijo prijetne obraze!), izdelki pa, tako zelo pristni tam zadaj, tukaj postanejo prava mala paša za oči! kot da to sploh niso enake stvari, se ven iz kartona tukaj postavijo na police in lepo mično nastavijo... in kričijo po pozornosti! se mi zdi, kot da bi tiste omake, piškoti, sokovi, oreščki, in vse kar je podobnega, obstajalo za tistih nekaj dni, ki jih preživijo na prostem... dokler ne pristanejo v kakšnem domu, lepo varno pospravljeni v omaro in s tem hudo degradirani v temo in osamo shrambe! v tem je sodobna trgovina prav podobna Canettijevemu suku (bazarju) v Marakešu!

že od nekdaj imam zelo rada mleko in jogurte in maslo, pa sirne namaze in jajca... ampak, če bi se dalo, bi si za nakupe te robe najraje omislila "nakupovalno pomočnico". to bi bila res dobra poslovna ideja,... da tik pred začetek "hladne sekcije" postaviš svoj štant, se lepo opremiš v zimska oblačila, si nadeneš rokavice, ter ta tople smučarske štumfe in čakaš na nakupovalko (kot sem jaz), ki priskaklja v poletnih sandalcih in lahki svileni obleki (mislim, da bi se ta poklic najbolj splačal prav poleti). iz njenega obraza prebereš obup, ko se svilena oblekica v višini ramen nekako zgrbanči sama vase, ustnice pa od mraza pomodrijo. in takrat veš, da je prišel trenutek, ko največ zaleže tvoja zimska oprema! z zelo galantnim korakom (še najbolje bi bilo, da bi bil "nakupovalni pomočnik" sicer mlad, zelo čeden in lepo grajen moški) se podaš (z nakupovalnim listkom v roki) reševat damino zdravje. ah, za taka herojstva bi dame plačevale... še posebej poleti, ko je obleka res lahna in sandalci res zelo odprti! ... a smo prisiljeni biti heroji kar sami! včasih ne pozabim s seboj vzeti vsaj kakšne pašmine (rute), da se vanjo toplo zavijem in zbezljam do tiste police, kjer me čaka rastlinska smetana, naslednje kjer je na polici poravnan vanilijev puding in zadnje, ki samo zame čuva sveža domača jajca... in brž ven, na toplo!

ko sem trgovino prečesala po dolgem in po čez, se zadosti dolgo pomudila pred "kritičnimi" policami od katerih ponavadi iščem kak navdih za spremembo prehranjevalnih navad, pa potem ne dobim nobenega, ponavadi obupano pogledujem proti samopostrežni blagajni. preden smo jih lahko začeli uporabljati, sem se pač postavila v najbližjo vrsto ali v tisto, ki je izgledala najbolj obetavno kratka, zdaj pa s strahom oprezam izza vogala polic, kdaj se bo izpraznil z rdečo označen prostorček pred piskajočimi ekrani. in preden se izprazni, še malo pogledam naokoli po policah, v voziček nežno spustim še eno penečo kopel za zvečer in plastenko najboljše, najbolj čiste in najbolj zdrave najbolj naravne izvirske vode. v bistvu v tistih minutah opravim najbolj nepotrebne nakupe, zato se mi zdi da se trgovini res splača še malo dodatno upočasniti cel sistem samo-nakupovanja! ampak, ko pridem na vrsto v tisti mali presledek med enim in drugim navalom, si dam duška! ko bom dokončno obupala nad promocijo tajske hrane, bom mogoče lahko napredovala do blagajničarke! in to ljubezen do piskanja in rokovanja z "artikli" imam že od malega, ko mi je (zdaj druga, ne tista s špajzo!) babica kupila skoraj ta pravo blagajno... ki je tudi piskala, ko si pokasiral denar in najbrž je zato v meni ostala povezava med piskanjem in denarjem! piska = denar. zato imam zelo rada samopostrežne terminale! ker se lahko delam, da sem za nekaj minut tudi jaz veliki Mag cen in popustov in skrbnih zlaganj v vrečko in (kar je najbolje) potegov črtnih kod preko rdečega laserja! sicer pa se mi zdi, da bi se mogoče znalo zgoditi da bi res kdaj uresničila tudi te sanje... glede na recesijo in vse!

vrečke ubogljivo vzamem iz tehtnice, ko me že drugič z jasnim hladnim glasom na to opozori posneta gospa (včasih jo naštimam na italijanski jezik... da malo "vadim" tuje jezike) in potešena odidem v realnost brez popustov in živih barv... tja, kjer so stiske bolj nadležne od hitenja po mrazu hladilnikov za mlečne izdelke!

In ko zdaj premišljujem, se mi zdi, da Mercator vseeno raje zapuščam pri službenem izhodu... je šok ob "pristanku na realna tla" manj boleč!