Jutri navsezgodaj odhajam na pot. Tako, ta pravo- ne le v "blogerske vode". in se preveč ne vselim potovanja! ni me sicer strah letenja (hvala bogu, vsaj za to), ni me tudi ne strah nove dežele, niti ne ljudi ki bodo z mano delili to izkušnjo... pravzaprav me sploh ni strah, ampak mi je neprijetno in spet enkrat se v meni vzbuja znani občutek zapuščanja doma. saj vem, da se dandanes ljudje prav veselijo, da lahko zapustijo dom in se "odklopijo", meni pa je teh odklopov dovolj in sem jih sita, še posebej ker imam vsakič občutek, kot da potujem stran in tukaj puščam sebe in grem v neznani svet (čeprav sem tam bila že tolikokrat, da sem že praktično doma).
To je baje značilno za vse nas, ki smo že zelo zgodaj v otroštvu izgubili dom... in jaz sem ga izgubila in potem izgubljala še velikokrat v življenju (da bi se le že enkrat končno resno zavzela za ta občutek). izgubiti dom ni enostavna zadeva in moje stene in tla in vrata od doma postanejo zelo žalostni ko grem! takrat se v njih nekaj prelomi in ostanejo sami s sabo in jaz... jaz pa se posvečam drugim stenam, vratom in tlem. ampak v resnici jih še zelo dolgo ne zapustim v celoti. v mislih, sanjah, hrepenenjih, se vračam v staro zavetje, v "staro sebe" in od tam jemljem moč za te nove stanovanjske elemente, ki me obdajajo v drugem stanovanju, ki mu zdaj rečem dom! počasi (včasih je trajalo tedne, včasih le dneve, no le dneve skoraj nikoli... in dlje ko živim na tem svetu, dlje traja) ... počasi pa le uspem napolniti to prostorskost s sabo! z veliko truda, ali pa le popuščanja in odpuščanja starih navad, se začnem najprej počutiti ne tako grozno, potem celo že kdaj globoko zavzdihnem, ko za sabo zaklenem vrata zunanjega sveta, in nazadnje se veselim ponovnega srečanja s svojo posteljo, svojo omaro in s sabo, tako kot sem v resnici!
Vse te faze se, ob odhodih kot je tale jutri, nikoli ne zvrstijo v popolnem zaporedju! tukaj pridem le do prve, mogoče druge faze. prva v tem primeru je odhajanje in občutek, da vse moje življenje kot ga poznam, da jaz sama, odhajam od oziroma iz sebe. in občutek je temu primerno grozen in nepopisno zmeden! in tudi do druge faze še pridem, ko se zbujam v novih sobah, ko živim iz nahrbtnika, se mi včasih ko za sabo zaprem vrata, odvali kamen od srca in se že skoraj po domače sprostim! naprej od tod pa ne pridem (in tudi nočem).
Nekoč nazaj, sem (v enem od mnogih pobegov/ oziroma svojih "stranpoti") zapustila dom in se mirno poslovila od tega mesta, teh gričev v okolici, teh polj in teh domačnih ljudi, vesela, da mi ne bo potrebno več videvati bolečin mojega otroštva in neotroštva, sem v sebi sklenila, da je to - to. ta odhod naj bi bil zadnji (v moji karieri) in poglavje domovina se je s tem zaključilo in zaprlo. he he he... pa ni bilo tako enostavno! prvič to, da se poglavje kar ni hotelo zaključiti, da je zadnja pika zadnjega odstavka prav neskromno odskakovala in se zmuznila vsem naporom, da bi jo namestila na njeno mesto! pa ne le pika... tudi vse drugo se je zlivalo in se nekako vleklo naprej in naprej! na koncu sem se morala sprijazniti, da stvar ni zaključena in se vrniti nazaj v izhodišče!
V tem življenju tukaj, me je Vesolje (ali kdo že) velikokrat presenetilo s tem, da se nobena moja življenjska lekcija ni opravila mimo in brez mene! (to je malo nepošteno... lahko bi se vsaj kakšna ;-) Skozi vse sem morala iti, še huje... skozi vse te lekcije svojega bivanja sem šla zavedno in z veliko mero prepričanja, da je druga pot zame nemogoča in upanja, da bodo vsaj moji otroci nekoč imeli kaj od vsega tega mojega iskanja. (to je bilo v času, ko sem še pomalo verjela, da lahko kakšno od svojih spoznanj nekako nalepiš na zavedanje tistih, ki jih ljubiš in jim zato nikoli v življenu ne bo potrebno trpeti podobnih izkušenj). ne vem, no kako je s tem! verjamem pa nekje v sebi še vedno v to, da otroci nadaljujejo pot svojih staršev in torej, če starš pusti neko zelo pomembno poglavje svojega življenja neizpeto, nedokončano, bo otrok prej ali slej naletel na podobno oviro... in jaz že zdaj iz vsega srca ljubim svoje otroke! (pa jih sploh še ni) ali pa je morda moja ljubezen do otrok, v bistvu ljubezen do same sebe?! ne bi bilo prvič, da bi se takole zakrinkala moja čustva... da namreč že celo življenje mislim, da delam nekaj zanje, pa v resnici to delam izključno zase... mah, ta premlevanja so brezpomenska... važno je le to, da se zavedam v kaj grem (čeprav ne vedno, kaj bom tam našla zase) in se vedno odločim, da se ne ustavim pred tem! to mi je zelo všeč pri sebi :-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar